Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

Že razmišljate, kje in kako boste preživeli počitnice? O razigranih dnevih sončnega poletja govori uvodna pesem Zvezdane Majhen NOVA DOŽIVETJA. Pesem je ilustrirala Maja Lubi.

 

 
OTROK IMA (SAMO) ENEGA STARŠA

nasveti_07_02.jpgLjudje se ne razvijamo sami po sebi, pač pa šele skozi medsebojne odnose, v katere smo od rojstva dalje dejavno vključeni in upoštevani. Glede na število razvez in odločitve nekaterih žensk, da bodo živele same z otrokom, bomo tokrat osvetlili dileme, ki izhajajo iz spremenjene podobe družine – osnovne družbene strukture, v kateri nastaja človekov Jaz.

Rojstvo otroka pomeni za partnerja velik čustven izziv, saj sta v življenje 'priklicala' bitje, ki jima (še) ni enakovredno, nenehno pa zahteva izjemno veliko pozornosti. Njuna dosedanja vloga in dnevni urnik se bistveno spremenita. Vsak zase in skupaj razvijata vlogo starša, ki jo lahko izpeljujeta le iz najglobljih čutenj. Knjiga, ki bi nas naučila ČUTITI starševstvo, namreč ne bo nikoli napisana!

Ohranjanje in nadgrajevanje intime

Pozornost, namenjena otroku, vpliva tudi na intimne stike med partnerjema. Ni redko, da si prav v tem času čustveno šibki moški poišče intimno prijateljico, ki njegove telesne potrebe sprejme kot samoumevne ter 'predano' posluša jadikovanje, kako se je žena po porodu ohladila in se povsem posvetila otroku.
Ohranjanje in nadgrajevanje intime ter medsebojne povezanosti partnerjev odraža njuno zrelost in sposobnost sprejemanja odgovornosti. Pri zrelih parih dobi ljubezen novo razsežnost, izraženo z drugačnimi izrazi nežnosti in medsebojne pomoči, ki jo intuitivno občuti tudi otrok.

Sodobna psihologija družine otrokov razvoj pojasnjuje skozi vpliv treh faktorjev:

  1. medsebojne odvisnosti otrokovega delovanja  in staršev, kar predstavlja počasi se razvijajoč, spreminjajoč in prepletajoč proces;
  2. nepovratnosti in globine sprememb v otrokovem psihičnem dozorevanju (rojstva sorojencev, bolezni, smrt, prepiri, ločitev, ipd.) in sprememb zunaj družine (vstop v vrtec, šolo, selitev ipd.);
  3. kompleksnosti starševstva, ki se odraža v prepletanju starševske kontrole nad otrokom in njihove sposobnosti vživljanja vanj (empatije).

Spričo prostorske omejitve prispevka in jasnosti prvih dveh vplivov, si pobližje oglejmo kompleksnost starševstva.

Kontrola in empatija

V smislu kontrole imamo poleg fizioloških (hranjenje, odvajanje) in socialnih  vidikov (sprejemanje drugih) v mislih predvsem psihični vidik otrokovega razvoja, ki ga podpira starševska kontrola njegovih impulzov in različnih čustvenih izrazov. Kompleksnost starševstva nujno vključuje občutljivost za vživljanje v otrokovo izraznost in čustveno raznolikost, ki jo doživlja v odnosu s svetom. Nizka raven kontrole in vživljanja v otrokov svet otroka prisili k izstopajočemu vedenju, kar lahko že v najstniških letih vodi v delikventnost. Preveč kontrole in nenehno zaščitništvo pa otroku onemogoči razvoj lastne iniciative in posledično identitete.

Otrokov 'model' ljubezni in sprejetosti

nasveti_07_01.jpgOb opazovanju vsakodnevnih odnosov med očetom in materjo, otrok razvije občutek za ljubezen. Spozna, kaj pomeni biti sprejet in ljubljen in na kakšen način ljubezen izražati, da bi je bil deležen tudi v prihodnje. Otroci, ki v odnosih med staršema vidijo nenehno 'bojevanje', zavračanje in grobost, v svoji notranjosti zaznajo, da eden ali oba starša, prek njiju pa tudi on sam, ljubezni niso vredni. Zaradi te primarne bolečine se zateče v svet fantazij, kjer sebe (in druge) doživlja v zanj sprejemljivejši podobi. Taki otroci so pogosto osamljeni. Spričo nepoznavanja modela prijaznega sodelovanja tudi med vrstniki ne uspejo navezati konstruktivnih odnosov, ki jih zahteva skupna igra. Da bo otrok kot odrasel kos vse zahtevnejšim odnosom v družbi in bo zmogel izpolnjevati naloge, ki jih zahteva življenje, moramo že v njegovih prvih letih  poskrbeti za ljubeče in medsebojno podpirajoče vzdušje v družini. Ne pričakujmo, da mu bosta osnovne vrednote, norme in pravila privzgojila vrtec in šola. Z obešanjem teh ključnih nalog družine na institucije izkazujemo svojo nemoč in milo rečeno tudi nezrelost za starševstvo.

Nepopolna družina

Kadar otrok živi le z enim staršem, je za zgoraj opisani 'model' ljubezni in sprejetosti prikrajšan, čeprav mu en sam starš nudi tako rekoč vse. Prav ta 'vse' pa je neredko obremenjen z nerazrešenimi čustvenimi vzgibi in zapleti, kajti formalna ločitev ali odločitev ženske-matere, da bo živela sama z otrokom, še ne pomeni, da partnerja nista v sebi globoko ranjena. Potlačena in zanikana čustva, ki jih navzven (tako moški kot ženske), pogosto izražajo z besedami (npr. hvala Bogu, da sem se je/ga rešil-a ipd.) pritajeno vrejo in izbruhnejo v vedenje, ki na videz nima nobene povezave s samim vzrokom. Dokazano je, da matere, ki morajo zapolnjevati tudi vlogo očeta, hitreje izgubijo stik z otrokom, kot tiste, ki živijo v srečnem partnerstvu. Čustveno varnost in osebnostno izpolnitev iščejo v otroku, in sicer tako, da ga nenehno kontrolirajo, kaj počne (in misli), se podrejajo vsem njegovim potrebam, zahtevam in muham, ga pretirano vežejo nase, hkrati pa sistematično omejujejo v samostojnosti. Odnos med kontrolo in empatijo je na ta način porušen. Strokovnjaki ugotavljajo, da se tak starš opisanih napak največkrat zaveda, a 'iz svoje kože' ne more. Da bi to lahko storil, bi moral biti najprej sam čustveno zadovoljen.

Nezamenljivost vlog

Mati ali oče, ki živita sama z otrokom, mu največkrat res želita dati vse, kar bi mu sicer dala oba starša. Toda ne slepimo se – kaj takega namreč ni mogoče; njuni vlogi sta nezamenljivi in neprimerljivi! Način medsebojnega vplivanja je na relaciji otrok–oče in otrok–mati povsem različen. Izhaja iz moške oziroma ženske identitete, ki sta jo starša razvila v primarni družini in je odločilno vplivala na njuno odraslo samopodobo. Preko nje vsak na svojstven način zadovoljujeta otrokove potrebe. Medtem ko je pri materi v ospredju čustveno-negovalni vidik, ki v otroku spodbuja razvoj predanosti in zaupanja, ga oče stimulira za prodornost in nove aktivnosti. Njegovo vlogo otrok povezuje s spontanostjo in izzivi ter novimi izkušnjami.

Življenje je povezano z ljubeznijo

Kljub zaskrbljujoči statistiki, ki iz leta v leto navaja več družin z enim staršem, največkrat mamo, se velja opogumiti in preudarno načrtovati novo zvezo. Seveda šele potem, ko se čustveno uravnotežimo in prebolimo prejšnjo. Slabe izkušnje naj ne bodo vzrok malodušja in namišljenih sklepov, ki plašijo in obremenjujejo. Življenje je tako neposredno in globoko povezano z ljubeznijo, da mu je nimamo pravico odtegniti. 'Žrtvovanje za otroka', ki je v preteklosti pomenilo vzvišeno vrednoto, danes pojmujemo kot zatajevanje samega sebe. Z oženjem svojega duševnega obzorja tudi otroku ne moremo ponuditi dovolj raznolikih spodbud. Srečevanje otroka z biološkim očetom, omejeno le na nekaj ur tedensko, ne more nadomestiti vzorca očeta, kajti manjka povezujoč odnos z otrokovo mamo.

Zvezdana Majhen, univ. dipl. Psihologinja
 (REVIJA ZMAJČEK; Priloga za starše, marec 2008)

 

 

 
< Nazaj   Naprej >
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign