(Otrokovo 'čudno' vedenje)

Preden se nad otrokovim spremenjenim vedenjem panično odzovemo in ga označimo za motnjo, pomislimo, da se življenje ne izraža v konfekcijskih izvedbah, pač pa v butičnih kreacijah nikoli povsem doumljive narave. K njeni ustvarjalnosti pri 'izvedbi' človeka doda pomemben vpliv okolje – predvsem starši. Zdravo okolje spodbuja otrokovo naravno težnjo po uveljavitvi in manifestaciji osebnosti, nezdravo pa mu ponudi zgolj občutek nezadostne čustvene gotovosti in sprejetosti. Slednji izzoveta nezaupanje, strah ali celo sovražnost do staršev, sorojencev, vzgojiteljev v vrtcu in vrstnikov, kasneje pa tudi do učiteljev, učenja, dela in družbenih norm.

Ključi ljubezni, sočutja in razuma

Narava je večini staršev podelila ključe ljubezni, sočutja in razuma. Od tega, kako znamo z njimi odpirati vrata lastne duševnosti, je v veliki meri odvisna tudi naravna in premišljena vzgoja potomcev. Vzgajati naravno in premišljeno ne pomeni, da otroka prepustimo življenju brez omejitev. Stopnjo ter način izvajanja strogosti in popustljivosti uravnavamo predvsem glede na njegovo zrelost pri razumevanju omejitev.

Prvi dve leti otroka najpogosteje omejujemo v situacijah, ko je ogrožena njegova varnost ter varnost predmetov in okolja. Naštetim se kmalu pridružijo omejitve, ki ščitijo pravice in svobodo drugih ljudi. Medtem, ko so nekoč starši potomce zgolj omejevali, »sodobna« vzgoja  temelji na (pre)veliki svobodi otrokovih vzgibov, neupoštevajoč, da za občutek varnosti potrebuje tudi omejitve. Pretekli način vzgoje je otroka omejeval pri lastnih pobudah in preizkušanju uporabe različnih predmetov, s tem pa učinkovito spodnašal njegovo samozavest. Novodobna vzgoja ga pretirano obremenjuje s tem, da se odloča sam, čeprav za mnoge odločitve še ni niti zrel niti pripravljan.

Najpogostejši načini otrokove obrambe

V bran prvim ali drugim metodam vzgoje otrok razvije različne obrambne ali napadalne vedenjske vzorce (imenovane KARAKTEROPATIJE):

1. pri obrambnih postane pasiven
2. pri napadalnih pa izrazito aktiven

Med obrambne / pasivne oblike vedenja (večkrat se izražajo precej prikrito) štejemo:
zaprtost vase, potrtost, brezvoljnost, plašnost, nesamostojnost, nerednost, pa tudi lenobnost.
Napadalne / aktivne oblike se kažejo z vsiljivim obnašanjem, spakovanjem, pretirano klepetavostjo, hvalisanjem, razdiralnostjo, krajo, laganjem, napadalnostjo ali celo okrutnostjo (do šibkejših) ter pobegi iz vrtca ali od doma.
Daljše obdobje trajajoči čustveni konflikti pa nemalokrat privedejo do globljih in dolgotrajnih težav – ZARES PRAVIH MOTENJ!  Ker si otrok svojih naravnih čustvenih potreb zaradi slabih izkušenj ne upa izraziti odprto (okolje za njegove potrebe doslej ni pokazalo dovolj interesa), svoj notranji spopad potlači v podzavest. Na videz ukinjene težave se preoblikujejo v trdovratno psihično napetost, izraženo v obliki raznolikih psihoz, ki lahko zajamejo različne organske sisteme; z zunanjimi znaki pa nas zlahka zavedejo, da gre za navadno virozo ali kakšno drugo bolezen.
Nevroze se navadno izražajo skozi naslednje organske sisteme:

• prebavila – otrok nima teka, hrano izbruha, boli ga želodec, ima zapeko;
• kožo – pojavi se koprivnica ali njej podobne lise;
• krvni obtok – zdravnik zazna motnje srca;
• dihala – kašelj, astma, jecljanje, afektivni krči;
• sečila – znova se polula ali pokaka v hlačke, čeprav je bil že leta povsem čist ali čuti pogosto potrebo po uriniranju;
• spolne organe – nevrotična masturbacija (samozadovoljevanje);
• motoriko – tiki (samodejni gibi ali guganje telesa), sesanje prsta, grizenje nohtov, cukanje las;
• telesna bolečina – glavobol, bolečine v trebuhu, hrbtenici;
• spanje – nočno prebujanje, nočna mora.

Vzporedno se pri nevrozah pojavljajo različne vrste neosnovanih strahov (fobij), prisilne misli, površno opazovanje in slabše pomnenje, hitra utrujenost, zaspanost ter pretirana čustvena občutljivost.

Ne čakajmo, da se odklon razvije v motnjo!

Še preden se karakterološki odklon razvije v motnjo naj starši ali drugi vzgojitelji z vso občutljivostjo pretehtajo, kaj bi otrokovemu spremenjenemu obnašanju lahko botrovalo. Včasih  razloge težko najdemo – še posebno, če otrokovih odzivov ne spremljamo redno in poglobljeno. Na začetku prispevka smo povedali, da je vživljanje v njegovo psiho odvisno od tega, v kolikšni meri smo sami sposobni ljubiti, čustvovati in razumeti sebe in druge. Ko vedenjski odklon opazimo, si je situacijo in dogajanje pred njo dobro zapisati. Iskanje razlogov v dednih osnovah stricev in tet ali brskanje po natalnih horoskopih nas ne bo pripeljalo do pravih odgovorov.
Otroci so nezmotljivi barometer in posnemovalec ravnanj staršev in drugih odraslih. Če sami lažemo, je velika verjetnost, da bo lagal tudi otrok. Zgledi namreč vlečejo!

Poučimo se o razvoju otrok in vzgoji

Na policah knjigarn in knjižnic je obilo poljudno napisane strokovne literature, ki nam je lahko v veliko pomoč. Meje, kdaj določeno obnašanje pomeni odklon, kdaj motnjo in kdaj gre za povsem normalno razvojno dogajanje, so namreč precej tanke.
Zvedeli bomo, da o laži, v pravem pomenu besede, govorimo šele tedaj, ko se otrok neresničnosti svojih trditev zaveda; želi pa pridobiti korist ali se izogniti težavam. Pazljivo ga poslušajmo, da bomo znali laž ločiti od domišljije in pretiravanj, ki so rezultat slikovitega doživljanja sveta.
Da z igračami in drugimi predmeti tu in tam ravna razdiralno (jih dobesedno uničuje) ni razlog v njegovi vedoželjnosti (da bi videl, kaj se nahaja znotraj njih), pač pa to počne zaradi nemoči, ker nagrmadenih silovitih čustev, ki jih izzovejo občutki prikrajšanosti, ponižanja ali celo trpinčenja, ne zmore kreativno sprostiti na sprejemnljiv način.
Iz knjig o vzgoji lahko tudi zvemo, da pobegi (iz vrtca, šole ali od doma) izražajo strah pred kaznijo, upor zoper prepire v družini ali pa nas otrok opozarja, da potrebuje več naklonjenosti. Pobeg zaradi želje po pustolovščinah se namreč zgodi šele starejšim šolarjem, živečim v čustveno hladnem in nerazumevajočem družinskem ozračju.
Tudi o kraji govorimo šele takrat, ko se otrok pojma lastništva povsem zaveda. Tenkočutno premislimo, zakaj si kak predmet prisvoji. Morda zgolj zato, da bi se počutil enakovrednega vrstnikom  ali pa gre za čustveno prikrajšanost in nesprejetost pri odraslih. Zanimivo bi bilo poiskati vzroke, zakaj si nekateri ljudje tako radi prisvajajo denar in druge predmete, ki jih niso zaslužili, podedovali ali zadeli na loteriji. Zdi se, da pojem biti zamenjujejo s pojmom imeti, kajti BITI je mnogo težje, kot nekaj IMETI, posedovati. Ponarodelo reklo Kolikor imaš toliko veljaš!, žal, – še danes kroji vrednote.

Zrasti in dozoreti

Manj opaženo (nekaterim staršem pa silno všečno) je obnašanje 'malih modrijanov', v stroki poimenovano 'anticipacijski tip' otrokovega vedenja. V nekem vrtcu so mi povedali, da je šestletnik ob kulturnem prazniku deklamiral dobršen del Prešernovega  Krsta pri Savici ...  Tudi za take – čudne starše, ki svoje 'modrijane' razkazujejo svetu kot dobro delujoče aparate, bomo morali čim prej najti ustrezno terapijo, a storilnostno usmerjena družba nemara še dolgo ne bo zaznala potreb po njej. Od otrok pričakujemo, da čimprej zrastejo in dozorijo. Ob 'galofaks' hrani res pospešeno rastejo, a zorenje je nekaj povsem drugega. Od staršev in družbe zahteva pretanjeno uporabo ključev ljubezni, sočutja in razuma.