Odkar so Generalna skupščina Združenih narodov, Mednarodna zveza za varstvo otrok  in Unicef  3. oktober priznale za Svetovni dan otroka, je preteklo 50 let. V tem času se je v naravi in družbi spremenilo marsikaj: svetovna politika, tehnološki procesi, družbene in družinske vrednote, kvaliteta zraka in pitne vode in kar je najhuje – svet je v tem času postal velikanska orožarna!
Prvi teden oktobra, posvečen Tednu otroka, v okviru vrtcev, šol, ZPMS in drugih organizacij v RS vsako leto potekajo številne razvedrilne dejavnosti, namenjene otrokom in mladini. Mediji izpostavijo zahteve Nacionalnega otroškega parlamenta, spregovorijo o formalnih podlagah (zakonih), ki doma in po svetu varujejo mladi rod, ter poudarjajo ZA VSE ENAKE MOŽNOSTI.

Več znanja in pogovorov

V Tednu otroka ali vsaj 3. oktobra, ob Svetovnem dnevu otroka, bi lahko v vseh večjih krajih organizirali tematska predavanja in okrogle mize za starše, saj ta koledarski opomnik (če nismo po službeni dolžnosti udeleženi kot organizatorji) največkrat spregledamo. V času predavanj / okroglih miz bi vzporedno potekale dejavnosti za otroke. Tako pa jih starši na zabavo pripeljemo, sami pa zdolgočaseno čakamo, da se prireditev konča. Čeprav na vsa usta oglašamo potrebo po več znanja, je skrb za znanje o starševstvu, vzgoji otrok in o pasteh prihodnosti mačehovsko odrinjena na knjižne police. Kot starši bomo učinkovitejši, če bomo lahko v živo izmenjali mnenja (pa ne zgolj v službi ob kavici) in slišali kaj pravi stroka. Za razliko od osebnih praznikov, ko praviloma pričakujemo materialna darila, Teden otroka praznujmo s poudarkom na vsebini obeležja. Pogovarjajmo se o vlogi staršev in otrok, njihovemu sožitju, razporeditvi časa in obveznosti, pa tudi o tem, kaj pomeni IMETI ENAKE MOŽNOSTI.
V pogovoru s starši šolarjev sem ta predlog nekoč izpostavila, pa me je nek oče prijazno zavrnil, češ da starši za take reči nimajo časa, in poudaril, da imajo današnji otroci že tako ali tako vse leto glavno besedo. »Če je kje temu res tako, je treba take pogovore neodložljivo uvesti na dnevni red družine,« sem spodbudno nadaljevala, saj je kar nekaj staršev neverbalno izrazilo, da se z njim povsem strinjajo.

Sprejemanje vlog in nalog

Dokler sta partnerja sama, o družini v pravem pomenu besede, ni mogoče govoriti.
Že obdobje nosečnosti pa ustvari zasnovo njunih spremenjenih vlog in odgovornosti. Mamica enoletne deklice mi je navdušeno rekla, da je razsežnost moževe notranje lepote spoznala šele sedaj, ko imata otroka. Ljubezen in skrbnost sta bili prej nekako pospani; v vlogi očeta pa je postal, tudi kot mož, izjemno ljubeč in odgovoren. Primer me je spomnil na znano dejstvo, da nam okoliščine nenehno ponujajo nove vloge in naloge, človek pa se osebnostno razvija na ta način, da jih odgovorno prevzema in izpolnjuje. Če so nam priložnosti odvzete (ali jih ne vidimo), nam bo manjkalo izkušenj: spretnostnih, umskih, čutvenih in socialnih. Vzporedno z razvojem prevzete vloge nadgrajujemo in prav na to naravno dejstvo moramo bit že pri majhnem otroku še posebej pozorni. Sledenje njegovemu razvojnemu potencialu, skrbno opazovanje že utrjenih spretnosti ter spodbuda tistim, ki jih je v (sprva nerodnih) poskusih komajda slutiti, so izhodišča za dobro vzgojo. Vsakič, ko otrok doseže višjo raven psihofizičnega razvoja, skuša slednjo (sprva ob naši spodbudi) potrditi v življenju – in se postopno lotevati težjih aktivnosti. Nevarnost, da postane lagoden, čakajoč, da njegove naloge opravijo starši ali sorojenci, je nenehno na preži.

Kritično 'merjenje' odnosov v družini

Že v obdobju pubertete, najkasneje pa ko odrastemo, s kritičnim očesom ocenimo razmerja v primarni družini. Navadno prizanesljivo ugotovimo, da so nam starši dali kar so v danih razmerah pač zmogli. Če smo imeli to smolo, da smo bili edinci, jim glasno poočitamo, da nam je manjkal sorojenec. Če pa smo imeli brata ali sestro, potiho radi razmišljamo / ugotavljamo, kdo je imel s strani staršev več privilegijev, bil deležen več razumevanja ali popuščanja. Spričo čustvenega zaznavanja odnosov so taka 'merjenja' izkrivljena, a posameznik jih subjektivno lahko še dolgo doživlja kot neprijeten spomin na rodno družino. Zgodi se, da človek prav zaradi odrinjenosti ali pomankljive pozornosti razvije notranjo moč ter sebi in drugim dokaže, da zmore več kot od njega pričakujejo starši, vzgojitelji, učitelji. Čeprav nas prebiranje biografij velikih ljudi prepričuje, da je temu res tako, se na to ne gre zanašati. Slednji so živeli v nekem drugem času, kjer 'igre merjenja' niso bile v ospredju, otroci pa so se rojevali 'kakor jih je Bog dal'. Za subjektivno zaznavo razmerij med njimi ni bilo potrebe; boj za obstanek jih je združeval in hkrati strpno spodbujal k medsebojni podpori.

Naglašanje enakosti

Danes starši radi poudarimo, da imamo oba oziroma vse otroke enako radi, da smo do vseh enako ljubeči in skrbni. Toda čemu se potreba po takem naglašanju sploh pojavi? Ni morda rezultat občutenja, da v resnici ni čisto tako? Ni treba, da gre za očitno zapostavljanje ali izpostavljanje enega izmed otrok. Sorojenci že zgodaj odkrijejo, kdo med njimi ima v očeh staršev posebno mesto, komu se napake spregledajo in kdo za  dobro opravljeno delo ne dobi pohvale. Naklonjenost staršev je v veliki meri odvisna od starosti otrok. Mlajši potrebujejo več nege, razumevanja in razvajanja. Po rojstvu drugega otroka prvi avtomatično dobi status starejšega in 'pametnejšega'. Starši pričakujemo (ali celo zahtevamo), da razume potrebe mlajšega, da potrpežljivo počaka, da pride na vrsto ... V času čakanja pa se lahko rodi zavračanje ali celo jeza do sorojenca. Če rojevanja teh čustev ne opazimo, se slej ko prej okrepijo in pritajeno čakajo na priložnost za maščevanje – sorojencu in staršem.
»Že pri treh letih sem čutil, da me z besedo 'pametnejši', ki je sicer nisem povsem razumel, starši podkupujejo,« pove petintridesetletnik in nadaljuje: »Dokazoval sem jim, da temu ni tako in do vstopa v šolo prizadevno lulal v hlače. Spominjam se, kako prijetno je bilo čutiti mamino podaljšano skrb za moje potrebe.« Toda ta gospod še danes rad izsiljuje naklonjenost in žena ne pozabi povedati, da ima pravzaprav tri otroke, čeprav je rodila le dva ...

Možnosti narekujejo potrebe

Stroka od nekdaj poudarja, da vzgoja sorojencev zahteva drugačne metode kot vzgoja edinca. Tudi slogan ZA VSE ENAKE MOŽNOSTI bi bilo treba nekoliko spremeniti, morda v: MOŽNOSTI NAREKUJEJO POTREBE. Umetno poudarjanje enakosti, ki se v življenju zaradi naravnih zakonov ne more udejaniti, je v resnici zgolj zavajanje, ki izzove slabo vest. Človek je produkt genov, vzgoje in okolja ter lastne aktivnosti. Vsak med nami je drugačen; naše možnosti so odvisne od kombinacije naštetih dejavnikov. Ko bomo to dejstvo sprejeli bomo bolj svobodni, hkrati pa odgovornejši pri izbiri partnerja in kasneje v vlogi starša in državljana. Vzgajati pomeni otroka načrtno opazovati, z njim čutiti in ga ljubiti. Spoznanje, da je v kakršnem koli pogledu drugačen od naših pričakovanj, da ni podoben ne mami ne očetu, da je med sorojenci nekakšen 'grdi raček', sprejmimo kot priložnost za učenje izven šablon. Sočasno z nami se bodo učili drugi člani družine in kasneje skozi zgled in lastno izkušnjo svet doživljali bolj strpno in razsežno. Pozabimo na vsiljen vzorec, da moramo biti do vseh otrok enaki, da bi bili v svojih očeh pošteni. Ob prijazni, večkrat ponovljeni utemeljitvi, zakaj s kom ravnamo tako ali drugače, zakaj od koga zahtevamo več, bodo otroci razumeli, da jih sprejemamo take, kot so; več nalog in odgovornosti kot mlajšim pa jim nalagamo zato, ker spoštujemo njihove že dosežene kvalitete in jim zaupamo, da zmorejo še nekoliko več. Zgodnje razumevanje različnih potreb posameznika nam koristi vse življenje. V sebi iskreni in razumevajoči bomo tudi imuni na stereotipe in slogane, ki življenju izkrivljajo bistvo. S spoznanjem, da nismo enaki, da pa neenakost ni napaka narave, pač pa rezultat številnih okoliščin – v veliki meri lastnih prizadevanj! – se naučimo, da lahko od sveta vzamemo le toliko, kot smo vanj vložili.
Starši, ki sledijo temu načelu, se ne bojijo, da bi njihov otrok postal len in neodgovoren.