V svojem prispevku se bom dotaknila teme družine z več otroki. Z marsičim se boste morda strinjali, z nekaterimi pogledi pa tudi ne. In prav je tako. Vsak živi svoje življenje in vsak pelje svojega otroka po poti, ki se zdi njemu najprijetnejša, zanimiva in koristna.

RAZMIŠLJANJA MAME OB ROJSTVU TRETJEGA OTROKA

Z možem sva pogosto razmišljala o tem, da bi imeli še enega, tretjega otroka, ob tem pa sva si postavljala kup vprašanj in izpostavila nemalo dilem: Naše stanovanje ni veliko. Starejša otroka sta že dovolj samostojna, da imava z možem nekaj časa zase. Želim si še študirati. Mož je v službi do

poznega popoldneva ... A želja po otroku je bila močnejša. Zanosila sem. Ko sva povedala otrokoma, sva ob njunem odzivu dobila le še potrditev, da sva se odločila prav. Naše življenje se je počasi začelo spreminjati. Nismo več skupaj rolali in kolesarili. Te aktivnosti so postale rezervirane za očka in otroka. Izbirali smo čedalje nižje vzpetinice, na katere sem lahko prilezla tudi jaz. Vse je potekalo naravno. Otroka sta se počasi navajala na spremembo. Z rojstvom tretjega otroka se je veliko spremenilo. Starejša otroka več prostega časa preživita z očijem. Postali smo še bolj povezani. Čutim, da je vsak od nas dobil mesto v družini. Mami, oči, starejši brat, starejša sestra in najmlajša. Naše vloge postajajo jasnejše, kar nas navdaja z dobrimi občutki.

»Od otrok se je vredno učiti. Oni nas imajo brezkompromisno radi, ne tehtajo, ali je vredno dajati ljubezen ali ne. K nam se stisnejo ne glede ne to, ali smo dobre ali slabe volje. Toliko čistosti in preprostosti premorejo! In če jim prisluhnejo, nam vedno znova povedo, da je življenje ČUDOVITO!« (n. n.)

VZGOJA OTROK JE VEČ KOT LJUBEZEN

Seveda te ni nikoli preveč, ampak ljubiti otroka pomeni več kot poskrbeti za to, da je sit, čist in zadovoljen. Starši se moramo zavedati, da so nam otroci dani na posodo, da jih pripravimo in spustimo v življenje. Današnji čas precej spodbuja individualizem, osebnostno rast vsakega posameznika, ljudje pa smo socialna bitja. Naučiti se vztrajati in se potruditi je pomembno, poleg tega pa je potrpežljivost, zmožnost odložiti potrebo in zmožnost odrekanja, velika dota za življenje. Ne govorim o ponižnosti in »postaviti se v drugi plan«, ampak preprosto o tem, da je družina celica za učenje socialnega prilagajanja, v kateri moramo vsi po svoji moči in v skladu z zrelostjo prispevati k temu, da se imamo lepo. Tudi otroci. In otroci to radi počnejo, če jim le dopustimo. Gospod Miha Kramli (psihoterapevt, družinski terapevt …) je v nekem predavanju rekel, da bi se morali starši pustiti otrokom streči. Ob tej izjavi se mi je čeljust skoraj povesila, ampak po premisleku sem mu dala kar prav. Hitro zapademo v to, da postanemo postrežčki svojim otrokom, ki s tem dobijo sporočilo, da se ves svet vrti okrog njih, njihovih potreb in želja.

ŽELJA JE NEKAJ DRUGEGA KOT POTREBA

»Nočem „prikrajšati“ dveh že rojenih otrok. Najbolj me skrbi, kako bomo našli čas, da se posvetiva vsem otrokom.«

Večkrat pozabimo na razliko med željo in potrebo in hočemo otroke obvarovati pred vsako frustracijo in neprijetnimi občutki. Največ, kar od njih pričakujemo, je, da pospravijo svojo sobo, svojo mizo, svojo

torbo, naredijo domačo nalogo … S tem jih nehote spodbujamo k temu, da postanejo egoisti in mislijo le nase. Včasih je potrebno, da otrokom odrečemo uresničitev želje in jim s tem sporočimo, da ni vse mogoče. Seveda bi starejši otrok raje gledal televizijo kot za hipec popazil na mlajšega bratca, ampak v življenju pogosto ne moremo delati, kar nam je tisti trenutek ljubše. In družina je tista, ki prva omogoči otroku to izkušnjo. V šoli opažam, da je veliko otrok, ki bi počeli le tisto, kar jih zanima, od učitelja pa pričakujejo, da bo vedno zabaven. Dokaj naravno je, da nas nekaj zanima, druge stvari pač ne. Naloga nas staršev je, da od otrok zahtevamo, da delajo tudi tisto, kar jim ni najljubše, in jih s tem pripravimo na življenje.

Podobno je pri prilagajanju novemu družinskemu članu. Zavajala bi, če bi trdila, da se s prihodom tretjega otroka nič ne spremeni, vendar moje razmišljanje ne gre v smeri, da bi morali zanemariti želje in potrebe starejših otrok, temveč, da jih učimo realnega pogleda na svet, v katerem je nekaj mogoče, nekaj drugega pa v dani situaciji ne.

»Otrok bi moral imeti možnost na vsakem koraku izkusiti resnično življenje; ne odstranjujmo trnov z vrtnic.« (Ellen Kay)

TRETJI OTROK LAHKO POVEZUJE

»Ampak, ali bo naša družina ostala povezana? Se bomo v naglici današnjega časa odtujili? Postali slabe volje?«

Če izhajam iz svoje izkušnje, lahko rečem, da sem se pri prvih dveh obnašala kot mama kokoš. Vse sem zmogla sama. Imam dve roki, dve koleni, dve rami. Zdelo se mi je, da sem lahko super mama. Pri tretjem mi je bilo jasno, da to ni več mogoče. Manjkali so eno koleno, ena roka in ena rama. Končno sem razblinila predstavo o super mami in odložila breme popolnosti, hkrati pa dopustila, da tudi mož odigra vlogo očeta, kar je ugodno vplivalo na odnose v družini in na najin partnerski odnos.

ORGANIZACIJA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

Družinsko življenje moramo organizirati tako, da zadovoljujemo potrebe vseh članov družine. Morda greste vi s starejšima v kino, partner pa z mlajšim na igrišče. Če ne gre ta vikend, lahko načrt uresničite

naslednji vikend. Tudi med tednom, ko morda otroke vozimo na razne aktivnosti, lahko v avtu poslušamo priljubljene otroške pesmi, starejša s petjem zabavata (in učita) mlajšega. Zmanjšajmo pričakovanja glede reda v gospodinjstvu in vključimo v aktivnosti za dom tudi otroke. Prah lahko brišejo že zelo majhni otroci, pripravijo mizo, odnesejo plenice v koš in še marsikaj drugega. S tem jim bomo dali pomembno sporočilo, da zmorejo, s čimer bomo dolgoročno ugodno vplivali na njihovo

oblikovanje pozitivne samopodobe.

UPOR SOROJENCEV OB PRIHODU NOVOROJENČKA

»Otroci potrebujejo ljubezen, še posebno takrat, ko je ne zaslužijo.« (Harold S. Hulbert)

Morebitna začetna vzhičenost nad dojenčkom najpogosteje mine. Otroci se bodo zavedli, da je majhna štručka naša družinska realnost in nam ni dana v zabavo za kak dan ali dva. Takrat se lahko jezno obrnejo stran od dojenčka ali pa od nas. Ob tem poskušajmo ostati mirni. Pa če se z njimi strinjamo ali ne. Njihovo doživljanje je njihova realnost. Otroku povejmo, da ga razumemo, da z njegovimi čustvi ni nič narobe, večkrat mu povejmo, da ga imamo radi in, kot sem že napisala, poskušajmo organizirati naše življenje tako, da bomo imeli občasno čas tudi samo zanj.

VELIKA DRUŽINA JE LAHKO FINANČNO BREME

»Zelo lahko je reči, imamo tri majhne otroke in imamo se lepo, pri tem pa ne pomisliti, da bodo te tri štruce zelo kmalu velike in bo treba plačati maturantski izlet, šli bodo na fakulteto, kar bo velik finančni izdatek, vsi bodo prej ali slej potrebovali svoj računalnik.«

Družina z več otroki ima nekaj ugodnosti, ki jih zagotovi država (podaljšan porodniški dopust, večji otroški dodatek, dodatek za veliko družino, brezplačna oskrbnina v vrtcu …), ki pa roko na srce, ne odtehtajo povečanih stroškov, ki jih ima družina z več otroki. Iz svoje mladosti se spomnim družine, ki je imela šest otrok. Hodili so na dopust, večina otrok je športnikov, med njimi dva vrhunska. Kot odrasla sem imela priložnost spregovoriti z njihovim očetom. Spomnil me je na to, da moramo v življenju postavljati prioritete. Z neko pametno ekonomijo doma se da ob povprečnih dohodkih preživeti tudi več otrok, brez da bi bili prikrajšani za pomembne stvari v življenju. In verjetno se strinjate, da jajček presenečenja v trgovini ni pomembna stvar v življenju pa tudi najnovejši avto, drage obleke in vsaka večja ali manjša neumnost, ki jo vidimo v trgovini, ne. Konec koncev pa še to: ali je res potrebno, da

ima vsak otrok svoj računalnik? Ali jih nismo v zgodnjem otroštvu učili, da morajo znati deliti igrače?

Z razmišljanji o tem, ali je pametneje imeti enega otroka, dva ali več, bi lahko nadaljevali v nedogled. S člankom sem vas želela spodbuditi k razmišljanju in pogovoru med partnerjema, ki se bosta odločila po svoje. In vsaka odločitev bo prava.

Tina Plahutnik, univ. dipl. socialna delavka

VSTOP V ŠOLO ali »MAMI, JE V ŠOLI TEŽKO?«

Vstop v šolo je  v tem mesecu sila popularna in vsepovsod prisotna tema. Ljudje radi govorimo in razmišljamo o mejnikih, prehodih, saj so sami po sebi pomembni, so nekakšen skok v neznano. Vstop v šolo je zagotovo eden takih skokov. Sprašujemo se: Ali se bomo znašli, pristali na nogah? Predvsem pa, ali se bodo znašli naši otroci. Smo jih naučili dovolj spretnosti in jih pripravili na pasti življenja? Takrat starši ponavadi naredimo neke vrste obračun, kaj smo do sedaj kot starši naredili, kakšen je naš otrok, ko vstopa v neko obdobje. Takrat si nekateri rečemo tudi: »Joj, kako smo že stari, kako leta bežijo … «.

»DELO ZA ŠOLO« PRED ŠOLO

Razlog, zakaj sem se odločila pisati ravno o tej temi, pa je tudi v nečem drugem. Zdi se mi, da smo vsi skupaj pozabili, da prvi razred v letu 2011 pomeni nekaj drugega kot prvi razred pred desetimi in več leti. Otroci pridejo v šolo ne več stari sedem let, temveč šest let. Tisti, rojeni proti koncu leta, pa celo pet let. Razvojne značilnosti se niso spremenile, kot se je spremenil šolski sistem, ki zahteva vstop v šolo za leto mlajše otroke. In eno leto pomeni v tem obdobju ogromno.

Na to pa starši radi pozabljamo. Vsi si želimo, da bi bili naši otroci uspešni in ne bi zaostajali za drugimi. Kar najbolje bi jih radi pripravili na tako pomembno zadevo, kot je šola. Otroci pa so stari pet let in bi se še igrali. Ne bi reševali nalog, delali vaj za grafomotoriko, spoznavali črk (vsaj večina). Moja kolegica, svetovalna delavka v šoli, večkrat potarna, kako zelo so starši obremenjeni s tem, kaj naj skupaj z bodočim prvošolčkom delajo za šolo. Sama odgovarja, da je »delo za šolo« tudi igranje z mivko, risanje s kredo po tleh, igranje s skupino vrstnikov … Otrok ima pred šolo res veliko dela. Vendar takega, razvojno povsem primernega in naravnega (če seveda starši pustimo otroku biti otrok). Razviti mora socialne spretnosti, se naučiti biti del skupine, upoštevati nenapisana pravila, upoštevati avtoriteto, slediti skupini, se tudi kdaj podrediti, odložiti zadovoljstvo, počakati .

Namesto branja in pisanja pa lahko poskrbimo, da si bo naš otrok znal zavezati čevlje, obrisati ritko in bo znal uporabljati jedilni pribor.

MORA ZNATI BRATI?

Vprašanja staršev bodočih prvošolčkov se namreč pogosto nanašajo na to, koliko naj otrok že zna, ko pride v šolo. Brati, pisati, računati ... Na tem mestu odgovarjam, da vse prej kot to. Spretnosti branja, pisanja in računanja jih bodo naučili v šoli učitelji. In to takrat, ko bodo tudi otroci razvojno pripravljeni na to. Razvoja ne moremo prehitevati. Seveda so otroci, ki jih črke zanimajo že prej, in znajo brati že pred vstopom v šolo. S tem ni nič narobe, če to izvira iz otrokove naravne radovednosti, da bi razvozlal skrivnost simbolov (črk) in iz tega izluščil nek pomen. Težava nastopi, ko starši v silni želji, da naš otrok ne bi izstopal in kasneje zaostajal, otroka silimo k prepoznavanju in zapisovanju črk, besed, preden je ta na to pripravljen. Nekateri starši se celo pri otrokovih treh letih hvalijo, koliko črk že pozna, zna celo angleško šteti ipd. Starši to delamo zelo dobro. Otrok pa nam je zelo priročen »pripomoček«, s katerim se lahko na raznih forumih in v skupini mamic na igrišču, v vrtcu ali kje drugje, hvalimo, kako je naš otrok pameten in seveda, kako dobri starši smo. Začneta se neskončna primerjava in tekmovanje, čigav otrok je uspešnejši (in to že lahko tudi pri dveh letih) ali med vrsticami, kdo od staršev je boljši. Večinoma se otroci res trudijo in se nič ne upirajo, saj nam želijo vendar ustreči. Vedo, da bodo pohvaljeni in s tem ljubljeni le, če bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Seveda se otroci znajo tudi upreti, njihov upor pa bo morda skrit tako spretno, da ga ne bomo znali povezati s storilnostno naravnanostjo, s katero obsipamo otroka. Pa kaj, če pri štirih letih otrok še vedno lula v plenico ali pije po steklenički, ima tudi dudo. Samo da zna brati in govoriti angleško. Namenoma malce karikiram, saj želim poudariti absurdnost situacije, v kateri se znajde marsikdo od nas. Kot starši želimo najboljše za otroka, vendar je včasih težko ločiti svoje lastne večkrat nezavedne želje od otrokovih resničnih potreb.

Če bomo otroka prezgodaj usmerjali v stvari, na katere še ni pripravljen, ga bomo naučili nekaj drugega. Naše sporočilo bo: »Ne zaupam ti, da boš zmogel sam, ko bo to potrebno.« Velika verjetnost je, da bo ta otrok imel težave tudi takrat, ko bo razvojno že dovolj zrel za to nalogo, in sicer ravno zaradi sporočila, ki smo mu ga nehote dali. Počutil se bo nesposobnega, še hujše pa mu bo, če ga bomo zraven primerjali še s starejšim bratom ali sestro. To se usodno zapiše v njegovo osebnost in doda pomemben kos k oblikovanju samopodobe.

PRVIH ŠEST LET

Naša intuicija glede obračuna in seveda starostna meja vstopa v šolo nista nobeno naključje. Prvih šest let je namreč v večini razvojnih teorij ključnih za oblikovanje osebnosti. Tisto, kar so otroci dosegli v tem času, se naučili, je resnično pomembno in bo vplivalo na njihove nadaljnje korake, ki jih bodo delali kot šolarji. Zdi se mi, da je včasih težko sprejeti, da je nekaj tako oddaljenega, kot so prva leta življenja, lahko tako pomembno, celo odločilno. Zdi se nam, da tisto, česar se ne spomnimo iz našega otroštva, ni moglo bistveno vplivati na nas in na naš razvoj. Vendar, če pogledamo bogastvo otrokove osebnosti pri šestih letih, lahko vidimo, kaj vse je v tako kratkem življenju že dosegel.

Otrok bo ob optimalnih (ne idealnih!) pogojih odraščanja do vstopa v šolo imel že osnovno zaupanje vase, v odrasle, bo samoiniciativen, želel bo spoznavati nove stvari, sposoben bo razmišljati, zaključevati, upoštevati pravila, znal bo izražati jezo na ustrezen način, imel bo približno sliko o sebi (želje, pričakovanja za prihodnost), zavedal se bo svoje spolne identitete. Temelji za njegov nadaljnji razvoj bodo postavljeni, ni pa nepomembno, kaj se bo dogajalo od tu naprej. O tem več besed ob drugi priložnosti.

KO JE NEKAJ PRVIČ …

Na koncu pa ne smemo pozabiti, da vstop v šolo ni pomemben in stresen samo za nas starše, ampak tudi za naše otroke. Če se spominjamo prvega dne, ko smo prišli na fakulteto ali v prvo službo, se zagotovo spominjamo tesnobnih občutkov, spraševanja, ali bomo naredili dober vtis, ali nas bodo sprejeli … Otroci prav tako lahko doživljajo stiske in so negotovi. Stopajo v manj znano ali povsem neznano. Starši lahko otroku stojimo ob strani in mu na vsakem koraku pokažemo, da mu zaupamo in verjamemo, da bo zmogel. Prepoznamo in vzamemo resno tudi njegov strah in negotovost, ki bosta zagotovo prešla, ko se bo na šolo privadil in se bo v njej počutil varno. Seveda le, če bomo tudi mi zaupali in verjeli v to.

ZA KONEC

V današnjih časih, ki se zdijo milijone let oddaljeni od dobrih starih časov, v katerih smo odraščali vsi tisti, ki smo sedaj starši, je res težko ohraniti mirno kri in intuicijo glede vzgoje. Okoli nas je nešteto informacij o tem, kaj vse moramo narediti, da bomo dobri starši (najboljši vrtec, igralna skupina, sklenitev najboljšega varčevalnega načrta za otroka, najboljša oprema, igrače …). Prepričana pa sem, da se je vsak od nas sposoben kdaj tudi ustaviti, zajeti sapo in poiskati v sebi nekaj modrosti in intuicije glede tega, kaj je za našega otroka najboljše.

To je bil le delček širokega polja razmišljanj o vstopu v šolo. Vprašanj ob tem je neskončno veliko, odgovorov in dvomov še več. Z veseljem o tem še kaj napišem ob drugi priložnosti.

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja