Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

Ste že slišali za malega oblačka, ki osamljenim preganja  žalost? Zgodbico OBLAČKOVA PESEM je napisala Sabina Burkeljca, ilustrirala pa Andreja Gregorič.

 

 
ČLANEK MESECA
"SRAM TE BODI!"

Sram, ta bodeči občutek, da ne pripadaš, da nisi vreden nič in bi se najraje pogreznil v zemljo. Vsak ima verjetno izkušnjo, ko je do­življal te neprijetne občutke in morda ob spominu nanjo še danes začuti zbodljaj nekje v trebuhu ali vročino v licih. Morda se nam še kot odraslim kdaj zgodi, da se znajdemo v situaciji, ko se nas do­taknejo podobni občutki, in se kar naenkrat počutimo kot majhni, nemočni, osramočeni otroci.

 

KAJ JE SRAM?

Sram sodi med neprijetna čustva. Kot vsa čustva ima tudi sram svojo funkcijo – kot jeza, žalost, veselje, strah ... Povezan je s socialnim občutkom, s tem, kako nas vidijo drugi oz. kako mi mislimo, da nas vidijo drugi. Sram nas je tedaj, ko menimo, da bodo drugi odkrili nekaj, kar mi že dolgo vemo o samem sebi, in se bojimo, da nas bodo zaradi tega zavrgli.

Sram nas motivira, da se izognemo ali zapustimo socialno situacijo, v kateri ga doživljamo. Je močno povezan z družbenim prostorom, z javnostjo, saj ga čutimo po navadi v odnosih z ljudmi, ki nam niso blizu.

POJAV SRAMU

Gledano z razvojnega vidika se dinamika sramu vzpostavi že v drugem letu življenja, ko sram postane prevladujoče čustvo. To je obdobje, ko morajo starši zaradi otrokovih naraščajočih sposobnosti prvič postaviti omejitve. Otrok prvič začuti, da obstajajo stvari, ki jih lahko naredi, in takšne, ki so prepovedane. In ob kršenju pravil naleti na neprijeten odziv okolice, kar je za otroka velik stres, saj ima občutek, da ga ne sprejemajo več, da ga nimajo radi, da se jim ne zdi več pomemben. Tedaj začuti sram.

Zanimiva je primerjava načina, kako otrok obvladuje svoje vedenje s čustveno sklopko, ki je umeščena v prednjem možganskem režnju. Ta sklopka uravnava, spreminja neprimerno vedenje, saj otrok z njeno pomočjo »spusti nogo s pedala za plin« in pritisne na zavoro. Občutek teže v prsih, občutek utapljanja, umikanje pogleda so vse telesni odzivi živčnega sistema, ki so posledica aktivacije dogajanja v možganih. Blag občutek sramu je način, kako se otroci naučijo spremeniti smer iz neprimernega v primerno, sprejemljivo vedenje (po Danu Siegelu and Mary Hartzell).

SRAM KOT UNIVERZALNO ČUSTVO

Prepovedana vedenja, ki sprožijo odzive sramu, so v različnih kulturah sicer različna, vendar je občutenje sramu kot mehanizem za učenje uravnavanja vedenja univerzalen. V svoji blagi obliki je sram način, s katerim »narava« omogoča ljudem, da lahko skupaj živijo in sledijo pravilom skupnosti.

Predstavljajmo si sestanek plemena, ko se odrasli zberejo v krogu in se posvetujejo o pomembnih zadevah. Tja priteče trileten otrok, ves navdušen, ker mu je uspelo npr. ujeti metulja. Ko zmoti srečanje, se vse oči uprejo vanj, oči poglavarja so še posebej obsojajoče. Otrok takrat začuti, da je njegovo vedenje prekršilo neko normo, začuti blag občutek sramu in se umakne.

V zahodni družbi, temelječi na bogaboječnosti in patriarhalni moči, pa se je sram razvil v dobro orodje za vzgajanje otrok. Iz nje so zrasli ponižni posamezniki, ki se niso upali izpostavljati in so s svojo nizko samopodobo pripomogli k utrditvi določenih družbenih struktur. Danes, ko je družba mnogo bolj odprta in demokratična, po drugi strani pa tudi veliko bolj zmedena in nejasna, se sodobne vzgojne prakse nagibajo k opuščanju vsega starega. Zasledimo lahko veliko pozivov k opuščanju discipliniranja, kaznovanja kot nadomestilo pa se ponuja ljubeče, sočutno starševstvo. Vse lepo in prav, dokler deluje in smo sposobni sočutja ter ljubezni na vsakem koraku.

 

STARŠI LAHKO PRENESEMO SRAM NA OTROKA

Vsekakor izkoriščanje otrokovega sramu za discipliniranje ni dobra praksa, vendar je še vedno zelo prisotna. Tega večinoma ne počnemo namerno, smo pa obremenjeni z lastnim sramom in vzgajani v duhu, da je mnenje okolice pomembnejše od naših čustev.

Prav zlahka se ujamemo v zanko lastnega sramu in ga »z veseljem«, čeprav nezavedno, prenesemo na otroke. Dober primer je izpad trme otroka v trgovini. Otrok »naredi sceno«, se meče po tleh, kriči, vsi gledajo in kot starši smo na veliki preizkušnji. Vsi nas gledajo, nekateri tudi obsojajo. Počutimo se razgaljene, osramočene, same, lahko tudi ničvredne, nesposobne in takrat imamo občutek, da to vsi vidijo. To je sram. Odziv večine staršev je, da odgovornost za naše počutje prenesemo na otroke in jim po možnosti še z besedami, kot so »poglej, kakšno sramoto mi delaš«, neposredno predamo občutek sramu. Otrok se naenkrat ne ukvarja več z lastnimi težavami (da je utrujen, lačen ali pa preprosto prepoln emocij, ki jih ne zmore obvladovati), ampak se ukvarja z izgubo povezanosti z nami. To pa je veliko hujše kot vse tisto, zaradi česar je do izpada sploh prišlo.

Če bomo otroka za njegove prekrške kaznovali na način, da bo imel občutek, da je slaba oseba, bo odrasel s t. i. »toksičnim sramom« (po Bren Brown), ki se bo pojavljal skozi celo življenje, kadarkoli bo naletel na oviro. To se zgodi, ko se blag občutek sramu ob neustrezni reakciji staršev pomeša s čustvi, ki jih občutimo ob kaznovanju: z jezo, občutkom, da smo nerazumljeni in nikoli dovolj dobri. Vsaka napačna reakcija staršev tega ne povzroči, težava je v ponavljajočih se vzorcih, ki so trdno zasidrani v nas.

Tudi izrečene besede so pomembne, saj moramo otroka naučiti, da njegovo vedenje ne pomeni, da je slab. Da naša jeza ne pomeni, da ga nimamo več radi. Zato besede, »ti porednež, pacek, da te ni sram, ali si neumen, ne jokaj kot dojenček, osramotil si me ...«, težko ležejo na dušo in se zarežejo vanjo.

Otrok nam bo poskušal ustreči, saj ga naše kritike prizadenejo in bo storil vse, da bo »priden« in ga bomo imeli radi. Še hujša pa je javna osramotitev, ko otroka pred njegovimi prijatelji ali pa pred neznanci izpostavimo, ga kritiziramo ali se iz njega celo norčujemo.

Vprašanje je torej, ali bomo otroka ob kršenju družbenih norm kaznovali ali pa ga bomo pomirili in mu pokazali, razložili primernejši način vedenja v določeni situaciji.

 

KDAJ SRAM POSTANE NEFUNKCIONALEN?

Če ima sram v nekem obdobju funkcijo, s katero se otrok v najzgodnejših letih socializira in spoznava neprijetnosti ob kršenju družbenih norm in pravil, pa kasneje postane nefunkcionalen in nam onemogoča razvojni preskok. Milivojević pravi, da naj odraslih ne bi bilo sram. Sram je po njegovem mnenju otroško in mladostno čustvo, ki z dozorevanjem in psihološkim odraščanjem postopoma izgine. Čustvo sramu z razvojem zamenja občutek krivde, kar pa zahteva sposobnost ločiti sebe od svojega vedenja. Tega pa majhni otroci še ne zmorejo. Zaradi tega je potrebno sprejeti, da je čustvo sramu nekaj naravnega, razvojnega, ki pomaga otroku pri socializaciji, ko še ni sposoben dojeti, da njegovo neprimerno vedenje še ne pomeni, da je on slab, neumen, »neprimeren«.

Druga stvar pa je, kako mu starši pri tem pomagamo. Naš cilj mora biti, da otrok to preraste, ne moremo pa občutenja sramu preprečiti. V veliki meri je odvisno od nas, kako in če sploh bo otrok prerasel občutje sramu in ga zamenjal za občutek krivde. Da, občutek krivde ni nekaj slabega, ampak nujnega.

 

OBČUTEK KRIVDE NAMESTO SRAMU

Bistvena razlika med tema dvema občutjema je, da se čustvo sramu dotika naše lastne vrednosti, osebnosti, medtem ko se občutek krivde nanaša na naše vedenje. To pomeni, da smo storili nekaj slabega, vendar vemo, da smo še vedno vredna, dobra oseba, ki je naredila napako. Občutek krivde nas s svojo neprijetnostjo sili, da iščemo rešitve, kako popraviti napako in se naslednjič podobnemu vedenju izogniti. Občutek krivde nam omogoči torej učenje na lastnih napakah.

Če pa zaradi iste napake, neprimernega vedenja občutimo sram, je naša vrednost kot osebe zmanjšana, v lastnih očeh smo manjvredni, slabi. Ne iščemo rešitve, ampak se v prihodnosti izogibamo situacijam, v katerih lahko zopet vsi izvedeli, da smo slabi in ničvredni. Tak človek si pravi: »Joj, kako sem se osramotil. Zdaj mislijo, da sem neumen. Najbolje bo, če jih nikoli več ne srečam in na vse skupaj pozabim.«

 

ZA KONEC

Občutek sramu je torej v določenem obdobju naraven in potreben za razvoj. Pojavi se sam in nam ga ni potrebno spodbujati in potencirati, da bi otrok postal dobro prilagojen in socializiran. V zgodnjih letih nam pomaga ločiti ustrezno vedenje od neustreznega, kasneje pa ga mora zamenjati občutek krivde. To pomeni, da moramo tudi starši spremeniti besedišče in enkrat za vselej zbrisati iz spomina besede »Sram te bodi!«, ki so zaznamovale obdobje našega otroštva in otroštva naših prednikov.

Petra Kastelic, univ. dipl. soc. pedag.

 

Viri:

1: http://www.viva. si/Psihologija-in-odnosi/2239/%C4%8Custveno-opismenjevanje-sram?index=3, pridobljeno 28. 3. 2018.

2: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1897/Vas-je-sram- Ukrepajte, pridobljeno 28. 3. 2018.

3: www.psychologytoday.com/ us/blog/peaceful-parents-happy-kids/201604/how-children-develop-toxic-shame, pridobljeno 29. 3. 2018.

4: http://www.creativechild.com/ articles/view/the-toxic-effects-of-shaming-children/1#page_ title, pridobljeno 29. 3. 2018

 

 
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign