BRATJE IN SESTRE

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Odnosi med sorojenci so zapleteni, starši imamo s tem pogosto veliko dela, negotovi smo glede mnogih stvari. Kaj je pravično? Ali smo do vseh enaki ali do vsakega drugačni? Ali naj se vmešamo v prepire med njimi in odigramo vlogo razsodnika? Ali se bodo sploh kdaj razumeli ali se bodo ves čas samo prepirali?

Starši želimo otroke pripraviti na življenje. Del življenja je tudi, da bomo stari, betežni in otroku ne bomo zmogli vedno stati ob strani. In enkrat nas ne bo več. Ob težkih trenutkih se bodo obrnili na brata ali sestro. Tudi zato je negovanje vezi med brati in sestrami tako pomembno. Včasih so starejši otroci pazili na mlajše, bili so odgovorni za njihovo varnost in celo kaznovani, če se je mlajšemu kaj zgodilo. Danes starši včasih otroku odvzamemo pomembnost vloge starejšega brata ali sestre. Z vsemi otroki poskušamo ravnati enako, saj se bojimo, da bi bili krivični. Pa vendar bomo krivični ravno v primeru, če bomo do vseh enaki. Vsak otrok je drugačen, všeč so mu drugačne stvari, ima svoje vrline in šibka področja, prijetne in manj prijetne lastnosti, vsak od bratov in sester se odziva drugače.

OTROK NIKOLI NE PRIMERJAJMO MED SEBOJ!

Če enemu otroku rečemo, da je počasnejši, pametnejši, vestnejši, prijaznejši ali boljši v čemerkoli od bratov in sester, bomo v otrocih vzbudili tekmovalnost. Tudi tista, »zakaj ne moreš takoj pospraviti igrač tako kot tvoj brat« ali pa »tvoja sestra je imela v tretjem razredu same petice«, skoraj neizogibno povzroči jezo na sorojenca. Primerjanje otrok med seboj je primerno le na področju upoštevanja pravil, ki so v naši družini nepremakljiva. Če pričakujemo od otrok, da za seboj pospravijo krožnik z mize, je prav, da to zahtevamo od vseh, ki to fizično zmorejo. S tem bomo zagotovili čim bolj enak odnos do vsakega otroka. Pri tem moramo biti dosledni. Na nekaterih drugih področjih pa so si otroci iz istega gnezda med seboj preveč različni, da bi bilo od njih pravično zahtevati enako. Čeotrok zmore pri petih letih narisati res lično risbo, ni rečeno, da jo zna tudi drugi. Morda ta niti ne mara risanja in raje sestavlja kocke, česar je zelo vešč. Spomnim se, kako spreten je bil sin v sestavljanju sestavljank. Kmalu je prehitel skoraj dve leti starejšo sestro. Ta pa je bila izredno ustvarjalna, pripravljala nam je gledališke predstave, ki smo se jim vsi čudili, v igro je vključila tudi mlajšega brata. Zakaj bi ju primerjala, zakaj bi ocenjevala, kdo je boljši? Enemu so ležale ene stvari, drugemu druge. In v tem je čar življenja in sobivanja, da smo si različni, se dopolnjujemo in delamo življenje pestrejše in zanimivejše.

MAMIN LJUBLJENČEK IN OČETOV LJUBLJENČEK

Nekateri starši imajo srečo in med otroki nimajo ljubljenčka. Drugim se zgodi, da v družbi enega otroka bolj uživajo kot v družbi drugega. Pogosto se navežemo na otroka, ki nam je podoben, z njim lažje čutimo čustveno povezanost kot z otrokom, ki je bolj podoben partnerju. Iz zadrege in negotovosti si lahko pomagamo tako, da se pogovorimo s partnerjem ali z osebo, ki ji je otrok podoben, in tako poskušamo izvedeti čim več o tem, kako otrok razmišlja in čuti.

Včasih nam niso všeč nekatere otrokove lastnosti, ki so morda lastne osebi, s katero se ne razumemo najbolje (bivši partner, mama …) ali celo nam. O tem ne razpravljamo javno in naj nam ne uide misel »tak si kot tvoj oče«. Poiščimo lastnosti, ki jih pri otroku cenimo in se osredotočimo nanje. Poiščimo tiste otrokove prijetne lastnosti, po katerih nam je podoben, in lahko najdemo skupne točke za pogovor ali aktivnosti, tako se nam otrok ne bo zdel tako tuj.

V družinah, kjer sta dva otroka, se pogosto razdelijo v pare. Otrok več časa preživi s tistim staršem, s katerim se bolje razume. Seveda je to zelo naravno, nastane pa težava, če sta zasedbi vedno enaki. Tako se razlike in razdalja med nami in otrokom, s katerim si nisva najbolj blizu, lahko še poveča. Zato z vsakim otrokom poskušajmo preživeti nekaj trenutkov sami in z njim počnimo stvari, v katerih uživava oba, pa naj bo to kuhanje, sprehod, kino ali kaj tretjega. Pri najstniku bomo morali kdaj morda stopiti korak nazaj in z njimi preživeti čas na način, ki je njemu prijeten. Tako se bomo manj prepirali in pogosteje videli tudi prijetno plat našega vihravega najstnika.

ODNOS MED MAMO IN OČETOM

Odnos med mamo in očetom močno vpliva na odnos med sorojenci. Starši smo otrokom model za komunikacijo in vzpostavljanje odnosov. Če smo mi spoštljivi en do drugega, je večja verjetnost, da bodo takšni postali tudi naši otroci, če pa od njih zahtevamo spoštljivost, mi pa se kar naprej prepiramo, si očitamo in si nasploh grenimo življenje, bo vzor močnejši kot naše besede, s katerimi bi želeli otrokom privzgojiti lep odnos do brata, sestre in ljudi nasploh.

PREPIRI MED SOROJENCI

Če med otroki ni velike starostne razlike, je zelo običajno, da se med seboj prepirajo, kar pa ne vpliva na tesnost vezi med njimi, ko bodo odrasli. Prepiri med otroki so staršem neprijetni, vendar so pomemben način učenja, kaj se drugim zdi sprejemljivo in česa ne bodo dopuščali, na kakšen način lahkodruge prepričamo, da spremenijo mnenje, sledijo našim predlogom ali jih pripravimo do sodelovanja. Če imamo več kot dva otroka, se naučijo še nekaj – da vse metode nimajo enakega učinka na vse ljudi.

Z vrstniki v vrtcu ali šoli je lažje kot z brati in sestrami. Prijatelju lahko reče »ne bom se več družil s teboj, nisi več moj prijatelj«, sorojencu tega ne more reči. Obsojen je na sobivanje in na iskanje načina, kako lahko pogladita nesoglasja in se spet približata en drugemu.

Če bomo posredovali pri vsakem prepiru in mi rešili zadevo, se ne bodo ničesar naučili. Ne vmešavajmo se, razen če se nam zdi neizogibno. Pa tudi takrat je bolje, da jim ne ponudimo rešitve težave, saj je težava njuna, torej naj se za rešitev potrudita sama. Poskusimo odstraniti razlog za prepir, npr. igračo, in jima povejmo, da jo bosta dobila nazaj, ko se bosta dogovorila. Če se ne bosta dogovorila, igrače ne bosta dobila nazaj. Majhni otroci pri tem potrebujejo pomoč, zato jih lahko usmerjamo k iskanju rešitve. Predlagajmo jim nekaj možnosti, oni pa naj izberejo. Npr.: »Lahko se skupaj igrata z igračo ali pa se eden pol ure, drugi pa naslednje pol ure. Lahko bratu pustiš igračo, on pa ti posodi eno od svojih«. Ko se dogovorita, ju pohvalimo, povejmo, da smo ponosni nanju, ker sta tako pametno rešila težavo.

SPODBUJANJE RESNICOLJUBNOSTI

Ko gre za obračunavanje, kdo je začel prvi in kdo je komu vrnil klofuto, se hitro lahko zapletemo in igramo razsodnika. To pa je vloga, obsojena na to, da bomo prej ali slej krivični ali pa bodo otroci imeli občutek, da se jim je zgodila krivica in bodo jezni na nas. Rajši spodbujajmo resnicoljubnost. Roni Jax celo predlaga tekmovanje v odkritosti. Vsak naj pove svojo plat zgodbe, za odkritost pa otroka nagradimo s pohvalo. Meni osebno je odkritost tako velika vrednota, da otrokom rečem, da bom bolj huda, če bodo lagali, kot pa če bodo povedali po resnici. In se potem tega tudi držim. Večkrat otroka, ki je zmogel biti iskren, za to pohvalim. Nato se pogovorim o situaciji, v kateri se je znašel, kako bi lahko ravnal drugače in kaj mora tisti trenutek narediti, da bo poravnal škodo (npr. opravičiti se, zalepiti raztrgano risbico …), kaznujem pa ne.

SPODBUJANJE EKIPNEGA DUHA

Zaradi pogostih sporov med otroki večkrat ne opazimo, kaj je v njihovem odnosu dobrega. Osredotočimo se na iskanje dobrega in s tem bomo med njimi spodbujali sodelovanje in prijetne medosebne odnose. Kadar otroci kaj naredijo skupaj, se lepo igrajo, spodbujajo, si pomagajo pri domačih opravilih, domači nalogi ipd. jih ne pozabimo pohvaliti. Tako bomo krepili povezanost med njimi.

Otroci, ki imajo brate in sestre, imajo veliko srečo, saj se znotraj družine naučijo, kako se obnašati v razmerjih. Odnos z vrstnikom je namreč drugačen kot z odraslim. Otroci, ki so se imeli priložnost tega učiti znotraj družine, so v vrtcu in šoli pogosto iznajdljivejši, saj vedo, kako se ravna v konfliktnih situacijah, da se je potrebno v življenju prilagajati, da ne dobiš vedno tega, kar želiš, da je potrebno vztrajati in se postaviti zase, spet drugič pa popustiti.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, februar 2018 (št. 5, letnik 24) / Foto: iStockphoto